Margherita Trusgnach nata il 27.3.1963 residente a Grimacco frazione Seuza 37 (UD) Benečija. Socia attiva di numerosi circoli culturali sloveni delle Valli del Natisone e socio fondatore del circolo culturale trasfrontaliero PoBeRe. Tra le varie attività culturali segue anche l’organizzazione delle serate di poesie in modo particolare “V nebu luna plava/La luna nuota nel cielo” del circolo culturale Rečan che si svolge ogni settembre e alle quali partecipano poeti e scrittori della minoranza slovena (anche nelle varie forme dialettali) e della minoranza friulana. Ha partecipato per diversi anni al concorso dialettale di prosa “Nas domači jizik/la nostra lingua madre” indetto dal comune di San Pietro al Natisone e ad alcune serate di poesia trasfrontaliera. Dopo aver letto soprattutto poesie di altri autori della minoranza slovena, ha iniziato a scrivere da se nel dialetto della Rečanska Dolina (Benecija)
Rodila se je leta 1963, živi v vasi Sevce v občini Grmek. Aktivno sodeluje s slovenskimi društvi v Benečiji predvsem pri kulturnem društvu Rečan in odmevnih prireditvah, ki jih društvo ponuja samo ali v sodelovanju z drugimi. Je ustanovni član čezmejnega društva PoBeRe. Za kulturno društvo Rečan med drugini pobudami pripravlja pesniško večer »V nebu luna plava«. Na večeru, ki se odvija vsako leto meseca septembra, sodelujejo pesniki in pisatelji različnih jezikovnih manjšin. Ureja tudi pesniske zbirke.Sodelovala je na domačem natečaju “Nas domači jizik” in na raznih pesniških večerah, in prav tako je začela pisati predvsem v narečju Rečanske doline.
BARVE ŽIVLJENJA
Tist lapis,
pu ardec an pu plav,
ki meštra du šuol
je nucala
za lepuo počartat
napake an pravice,
je kar san narbuj želiela
kar san bla majhana.
Tekrat
se mi je zdielo,
de s tistin lapisan
bi lahko pobarvala
vse moje življenje.
Donas
na viem
če bi bla vic ponucana
ardecia al plava stran.
Viem pa, de
vic krat
niesam bla viedela
kero barvo nucat…
I COLORI DELLA VITA
Quel lapis / metà rosso e metà blu / che la maestra a scuola / usava / per ben sottolineare / ciò che era giusto e ciò che era sbagliato, / era quanto più desideravo / da bambina. / Mi pareva, / allora , / che con quel lapis avrei colorato / tutta la mia vita. / Oggi, / io non so se più consumato / sarebbe il lato rosso o il lato blu. / So però che diverse volte / non avrei saputo / quale colore usare…
margherita trusgnach
VONJAM TE
Tojo kožo rada vonjam
an zatuo, pogostu,
se ti parbližam.
Nie lieuše vonje za me an
nie parfuma, ki more pokrit
tuoj sladki okus.
Ti vieš lepuo
kuo mi je ušec
an se mi smieješ no malo.
Prebieraš le napri,
pa strani že vic na obraciaš
an le preca Simenon pade na tla
an ratan ist tuoj roman ….
ODORARTI
Amo annusare la tua pelle / e, così, spesso, / a te mi avvicino. / Non c’è odore migliore per me e / non c’è profumo che possa celare / il tuo dolce sapore. / Tu ben lo sai / quanto mi piace, / e talvolta / un po’ di me ridi. / E continui a leggere / ma le pagine del libro / già più non sfogli, / e mentre Simenon scivola via, / il tuo romanzo divento io…
margherita trusgnach
VRATA
Skrinja zaveze…
Vrata nebeška…
Zgodnja danica…
litanje so potekale napri
na pamet an brez dvomu.
Ki krat
sam pomisinla na tiste
vrata nebeške
an se jih domišljala vabljive
plave, pune bleščecih zvezdic.
Pa vrata na zemli
nieso take,
kajšan krat spremljajo
puno krat veganjajo,
imajo an ključ za iti notar
an drug za iti von,
nie lahko jih odpriet,
se buj težkuo jih zad za sabo zapriet…
PORTE
Arca dell’alleanza… / Porta del cielo… / Stella mattutina…. / le litanie si susseguivano / a memoria e senza inciampi. / Quante volte ho immaginato / quella porta del cielo / azzurra, invitante / e lucente di stelle. / Ma le porte sulla terra / non sono così, / a volte accolgono / altre respingono / hanno una chiave per entrare / e una diversa per uscire, / difficile è aprirle / e ancor di più per sempre / richiuderle alle spalle …
margherita trusgnach
‘DAN, DVA, STIER’…
‘Dan podglavnik
za spat
dva
za brat
stier’
za kupe sanjat…
UNO, DUE, QUATTRO…
Un cuscino / per dormire / due / per leggere / quattro / per sognare con te…
margherita trusgnach
LUNA
Mirno spieš
an ist te gledam.
Luna je na punim
an sieje pruoti nas
nad nuosam tojim stoji
an vsaki krat ki dihaš
se no malo v njim potopi.
Potle je nazaj na varh
an igra gre napri….
Je pru na tiha nuoc
bi tiela te zbudit
pa rada gledam luno
kuo z nuosam se toli.
Magične so tele noci
kar se motim z luno
dok se m’na zaprejo oči.
LUNA
Dormi tranquillo / mentre ti guardo /. La luna piena ci illumina / e sta sopra il tuo naso /e ad ogni tuo respiro sembra stia per affondare./ Poi torna a galla / e così il gioco prosegue… / E’ una notte silenziosa / ti vorrei svegliare / ma bello è guardare la luna / giocare con il tuo naso. / Magiche sono queste notti /quando anch’io mi trastullo con la luna / fintanto che gli occhi nel sonno si oscurano e m’addormento.
margherita trusgnach
SI KU UODA’
Utrujena
gledam nebo,
ki joče in perè
prenucane misli
poglodane ku
deloune oblieke.
Nič je ku priet,
četudi nie drugač.
Pa moje oči,
ku gronde pune vodé,
prelivajo predugo
zadaržane suze.
Vodà
mi žejo ugasni,
poplava
me peje deleč.
Kduovie
če bom znala plavat
v telim verinu
pun suzi…
An le napri dažuje …
SEI COME L’ACQUA
Stanca/guardo il cielo che / piange e lava / pensieri fin troppo / logori, / come abiti da lavoro / comodi ma lisi. / Nulla è più come prima / eppure nulla è cambiato. / Ma i miei occhi, / come grondaie / colme di pioggia, / piovono lacrime / troppo a lungo trattenute. / L’acqua mi disseta/ e questa inondazione / mi porta lontano. /Chissà se saprò nuotare / in questa polla di lacrime…/ E continua a piovere ….
margherita trusgnach
UMRIET ZA OSTAT
Kar dihanje ob zadnji uri
spremlje muoj odhot,
bi tiela čut samuo toje roke
v mojih.
Puojdem za ostat s tabo
na ganku pred hišo, kar
bojo tiho prihajali
mrakovi glasuovi, razsvetlieni
od majhane luči od vasi
skrite v gozdu.
Še boma kupe poslušala
vičer, ki pada
an tekrat na bo trieba besied
kjer vse sma se že poviedala.
MORIRE PER RESTARE
Quando gli ultimi respiri / accompagneranno il mio partire / vorrei sentire le mani tue sole / nelle mie. / E me ne andrò per restare con te / sul balcone di casa, mentre / in silenzio scenderanno / le voci della sera illuminate / da piccole luci di paesi / nascosti nel bosco.
Ascolteremo ancora insieme / la notte che scende / e non serviranno parole, / perché già tutto sarà stato detto.
margherita trusgnach