Trusgnach Margherita

Margherita Trusgnach nata il 27.3.1963 residente a Grimacco frazione Seuza 37 (UD) Benečija. Socia attiva di numerosi circoli culturali sloveni delle Valli del Natisone e socio fondatore del circolo culturale trasfrontaliero PoBeRe. Tra le varie attività culturali segue anche l’organizzazione delle serate di poesie in modo particolare “V nebu luna plava/La luna nuota nel cielo” del circolo culturale Rečan che si svolge ogni settembre e alle quali partecipano poeti e scrittori della minoranza slovena (anche nelle varie forme dialettali) e della minoranza friulana. Ha partecipato per diversi anni al concorso dialettale di prosa “Nas domači jizik/la nostra lingua madre” indetto dal comune di San Pietro al Natisone e ad alcune serate di poesia trasfrontaliera. Dopo aver letto soprattutto poesie di altri autori della minoranza slovena, ha iniziato a scrivere da se nel dialetto della Rečanska Dolina (Benecija)

Rodila se je leta 1963, živi v vasi Sevce v občini Grmek. Aktivno sodeluje s slovenskimi društvi v Benečiji predvsem pri kulturnem društvu Rečan in odmevnih prireditvah, ki jih društvo ponuja samo ali v sodelovanju z drugimi. Je ustanovni član čezmejnega društva PoBeRe. Za kulturno društvo Rečan med drugini pobudami pripravlja pesniško večer »V nebu luna plava«. Na večeru, ki se odvija vsako leto meseca septembra, sodelujejo pesniki in pisatelji različnih jezikovnih manjšin. Ureja tudi pesniske zbirke.Sodelovala je na domačem natečaju “Nas domači jizik” in na raznih pesniških večerah, in prav tako je začela pisati predvsem v narečju Rečanske doline.

 

 

BARVE ŽIVLJENJA

 

Tist lapis,

pu ardec an pu plav,

ki meštra du šuol

je nucala

za lepuo počartat

napake an pravice,

je kar san narbuj želiela

kar san bla majhana.

 

Tekrat

se mi je zdielo,

de s tistin lapisan

bi lahko pobarvala

vse moje življenje.

 

Donas

na viem

če bi bla vic ponucana

ardecia al plava stran.

Viem pa, de

vic krat

niesam bla viedela

kero barvo nucat…

 

 

I COLORI DELLA VITA

Quel lapis / metà rosso e metà blu / che la maestra a scuola / usava / per ben sottolineare / ciò che era giusto e ciò che era sbagliato, / era quanto più desideravo / da bambina. / Mi pareva, / allora , / che con quel lapis avrei colorato / tutta la mia vita. / Oggi, / io non so se più consumato / sarebbe il lato rosso o il lato blu. / So però che diverse volte / non avrei saputo / quale colore usare…

 

 

margherita trusgnach

 

VONJAM TE

 

Tojo kožo rada vonjam

an zatuo, pogostu,

se ti parbližam.

Nie lieuše vonje za me an

nie parfuma, ki more pokrit

tuoj sladki okus.

Ti vieš lepuo

kuo mi je ušec

an se mi smieješ no malo.

Prebieraš le napri,

pa strani že vic na obraciaš

an le preca Simenon pade na tla

an ratan ist tuoj roman ….

 

 

 

 

 

ODORARTI

Amo annusare la tua pelle / e, così, spesso, / a te mi avvicino. / Non c’è odore migliore per me e / non c’è profumo che possa celare / il tuo dolce sapore. / Tu ben lo sai / quanto mi piace, / e talvolta / un po’ di me ridi. / E continui a leggere / ma le pagine del libro / già più non sfogli, / e mentre Simenon scivola via, / il tuo romanzo divento io…

 

 

 

margherita trusgnach

 

 

VRATA

Skrinja zaveze…

Vrata nebeška…

Zgodnja danica…

litanje so potekale napri

na pamet an brez dvomu.

Ki krat

sam pomisinla na tiste

vrata nebeške

an se jih domišljala vabljive

plave, pune bleščecih zvezdic.

Pa vrata na zemli

nieso take,

kajšan krat spremljajo

puno krat veganjajo,

imajo an ključ za iti notar

an drug za iti von,

nie lahko jih odpriet,

se buj težkuo jih zad za sabo zapriet…

 

 

 

PORTE

Arca dell’alleanza… / Porta del cielo… / Stella mattutina…. / le litanie si susseguivano / a memoria e senza inciampi. / Quante volte ho immaginato / quella porta del cielo / azzurra, invitante / e lucente di stelle. / Ma le porte sulla terra / non sono così, / a volte accolgono / altre respingono / hanno una chiave per entrare / e una diversa per uscire, / difficile è aprirle / e ancor di più per sempre / richiuderle alle spalle …

 

 

 

 

margherita trusgnach

 

‘DAN, DVA, STIER’…

 

 

‘Dan podglavnik

za spat

dva

za brat

stier’

za kupe sanjat…

 

 

 

 

 

UNO, DUE, QUATTRO…

Un cuscino / per dormire / due / per leggere / quattro / per sognare con te…

 

 

 

margherita trusgnach

 

 

 

LUNA

 

Mirno spieš

an ist te gledam.

Luna je na punim

an sieje pruoti nas

nad nuosam tojim stoji

an vsaki krat ki dihaš

se no malo v njim potopi.

Potle je nazaj na varh

an igra gre napri….

Je pru na tiha nuoc

bi tiela te zbudit

pa rada gledam luno

kuo z nuosam se toli.

Magične so tele noci

kar se motim z luno

dok se m’na zaprejo oči.

 

 

LUNA

Dormi tranquillo / mentre ti guardo /. La luna piena ci illumina / e sta sopra il tuo naso /e ad ogni tuo respiro sembra stia per affondare./ Poi torna a galla / e così il gioco prosegue… / E’ una notte silenziosa / ti vorrei svegliare / ma bello è guardare la luna / giocare con il tuo naso. / Magiche sono queste notti /quando anch’io mi trastullo con la luna / fintanto che gli occhi nel sonno si oscurano e m’addormento.

 

margherita trusgnach

 

SI KU UODA’

 

Utrujena

gledam nebo,

ki joče in perè

prenucane misli

poglodane ku

deloune oblieke.

Nič je ku priet,

četudi nie drugač.

Pa moje oči,

ku gronde pune vodé,

prelivajo predugo

zadaržane suze.

Vodà

mi žejo ugasni,

poplava

me peje deleč.

Kduovie

če bom znala plavat

v telim verinu

pun suzi…

An le napri dažuje …

 

 

SEI COME L’ACQUA

Stanca/guardo il cielo che / piange e lava / pensieri fin troppo / logori, / come abiti da lavoro / comodi ma lisi. / Nulla è più come prima / eppure nulla è cambiato. / Ma i miei occhi, / come grondaie / colme di pioggia, / piovono lacrime / troppo a lungo trattenute. / L’acqua mi disseta/ e questa inondazione / mi porta lontano. /Chissà se saprò nuotare / in questa polla di lacrime…/ E continua a piovere ….

 

 

 

margherita trusgnach

 

 

 

 

 

UMRIET ZA OSTAT

 

Kar dihanje ob zadnji uri

spremlje muoj odhot,

bi tiela čut samuo toje roke

v mojih.

Puojdem za ostat s tabo

na ganku pred hišo, kar

bojo tiho prihajali

mrakovi glasuovi, razsvetlieni

od majhane luči od vasi

skrite v gozdu.

 

Še boma kupe poslušala

vičer, ki pada

an tekrat na bo trieba besied

kjer vse sma se že poviedala.

 

 

 

 

 

MORIRE PER RESTARE

Quando gli ultimi respiri / accompagneranno il mio partire / vorrei sentire le mani tue sole / nelle mie. / E me ne andrò per restare con te / sul balcone di casa, mentre / in silenzio scenderanno / le voci della sera illuminate / da piccole luci di paesi / nascosti nel bosco.

Ascolteremo ancora insieme / la notte che scende / e non serviranno parole, / perché già tutto sarà stato detto.

 

 

 

 

margherita trusgnach

Lascia un commento